Način merjenja viskoznosti je ključnega pomena za merjenje velikosti delcev

Biofarmacevtski raziskovalci se soočajo z dvema izzivoma nizke kritičnosti pri pridobivanju natančnih velikosti delcev z uporabo beljakovinskih raztopin: majhne količine vzorcev, ki so na voljo za testiranje, in pomanjkanje natančnih vrednosti viskoznosti pri izračunu difuzijskih koeficientov med meritvami dinamičnega sipanja svetlobe.

Kako je sipanje svetlobe povezano z viskoznostjo? Dinamično sipanje svetlobe je pogosta tehnika, ki se uporablja za merjenje submikronske velikosti in porazdelitve delcev.

Natančnost meritve je odvisna od točnosti podatkov o viskoznosti, ki jih posreduje uporabnik. Za izračune raziskovalci pogosto predpostavljajo, da ima raztopina enako viskoznost kot pufer (~1 mPa-s). To lahko zlahka povzroči resne napake, zlasti ko se koncentracija poveča.

Med dinamičnimi meritvami sipanja svetlobe Brownovo gibanje delcev povzroči sipanje svetlobe z različnimi intenzitetami, ki se nato analizirajo, da se določi difuzijski koeficient Brownovega gibanja in posledično dimenzije na podlagi znane Stokes-Einsteinove enačbe . Difuzijski koeficient je dejavnik, ki določa hitrost Brownovega gibanja, zaradi česar je viskoznost ključni dejavnik pri določanju velikosti delcev. Potencialna napaka je pomembna, ker 1 % napaka pri viskoznosti povzroči 1 % napako pri velikosti delcev. Stranke se pri meritvah običajno soočajo s povprečno napako 10%**30%.

Zato bo merjenje natančne viskoznosti pred izvajanjem meritev dinamičnega sipanja svetlobe optimiziralo merilne podatke.

Medtem ko natančna viskoznost lahko pojasni odstotek napake pri dinamičnih meritvah sipanja svetlobe, se mnogi še vedno soočajo s težavami glede prostornine vzorca, ko gre za meritve viskoznosti.